Kako daleč sega konkurenčna prepoved delavca?

Avtor: Nino Bostič Sluga

Ena bistvenih obveznosti delavca v odnosu do svojega delodajalca je ta, da se glede na naravo dela, ki ga opravlja pri delodajalcu, vzdrži tistih ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom delodajalca (37. člen ZDR-1).

Med takšne obveznosti sodi tudi prepoved konkurence, ki jo ureja 39. člen ZDR-1. Med trajanjem delovnega razmerja delavec ne sme brez pisnega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je dne 20. 8. 2024 v zadevi VIII Ips 4/2024 izdalo pomembno sodbo s tega področja, s katero je dodatno nadgradilo dosedanje stališče sodne prakse o spornosti nekaterih ravnanj delavcev z vidika konkurenčne prepovedi.

Ozadje zadeve: Delodajalec je delavcu podal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker je ta brez njegovega soglasja in kljub izrecnim nasprotovanjem delodajalca ustanovil »konkurenčno« družbo, ki je bila registrirana (med drugim) za isto dejavnost kot jo opravlja delodajalec, ter prevzel funkcijo njenega zakonitega zastopnika. Delavec je vložil tožbo na ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vendar je sodišče prve stopnje njegov zahtevek zavrnilo, saj je ocenilo, da njegovo ravnanje predstavlja kršitev konkurenčne prepovedi. Delavec je zoper sodbo vložil pritožbo in uspel. Višje sodišče je ugodilo njegovemu zahtevku ter presodilo, da kršitev konkurenčne prepovedi lahko predstavljajo le neposredno sklenjeni konkurenčni posli, ki pa jih v obravnavanem obdobju niti delavec niti »konkurenčna« družba v zadevnem obdobju nista sklepala.

Delodajalec je zoper sodbo višjega sodišča vložil revizijo, ki ji je Vrhovno sodišče ugodilo in razveljavilo odločitev višjega sodišča. V obrazložitvi je pojasnilo, da konkurenčna prepoved delavca ne vključuje le že izvedenih dejanj ali neposredno sklenjenih konkurenčnih poslov, ampak tudi dejanja ali posle, ki bi potencialno lahko pomenili konkurenco in s tem škodovali poslovnim interesom delodajalca. Pri tem ni potrebno, da je zaradi takšnega ravnanja že nastala škoda – zadostuje že potencialna škodljivost takšnih dejanj.

Delodajalcu mora namreč biti omogočeno preprečevanje dejanj, ki izvirajo iz sfere njegovih zaposlenih in so zanj potencialno škodljiva (npr. z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi). Napačno je tolmačenje, da delodajalec zgolj ob nastanku nevarnosti neposrednega konkurenčnega delovanja in s tem možnosti nastanka škode sploh ne more ustrezno ukrepati, temveč bi moral čakati na dejansko sklenjen oziroma izveden posel druge družbe. Že prevzem direktorskega mesta v »konkurenčni družbi« brez soglasja delodajalca pomeni, da delavec opravlja delo ali sklepa posle za svoj ali tuj račun, kar ustreza pojmu konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1. To velja tudi v primeru, ko delavec kot direktor v tem obdobju še ni sklenil nobenega posla.

Menimo, da je stališče Vrhovnega sodišča pravilno, saj poudarja načelo lojalnosti delavca in hkrati omogoča delodajalcu, da ustrezno ukrepa že pred nastankom dejanske škode. Potrebno se je namreč zavedati, da delodajalec v mnogih primerih tudi težko pridobi informacije o tem, ali je delavec konkurenčne posle dejansko sklepal.