Vloga športne arbitraže z vidika javnega reda EU in vprašanje kršitve evropskega konkurenčnega prava s pravili FIFA

Avtorja I  Nataša Pipan Nahtigal, Grega Paternoster in Domen Humar

Arbitražna odločba je praviloma dokončna, saj ima v skladu z 38. členom Zakona o arbitraži (ZArbit) med strankami učinek pravnomočne sodbe. Dokončnost seveda pozna izjeme. Tako ZArbit v 40. členu določa, v katerih primerih je arbitražno odločbo mogoče izpodbijati z vložitvijo tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe, prav tako je arbitražno odločbo mogoče izpodbijati iz razloga, ker ni skladna z javnim redom Evropske unije (EU), kar vključuje konkurenčno pravo EU.

Dne 1. 8. 2025 je SEU ponovno odločalo o teh vprašanjih, in sicer v zadevi RFC Seraing v. FIFA / CAS (C‑600/23), v kateri je odločalo o skladnosti in možnosti presoje odločb Mednarodnega Športnega Razsodišča (CAS) z vidika zahtev javnega reda EU.

RFC Seraing, nogometni klub iz Belgije, je bil sankcioniran s strani FIFA zaradi prenosa ekonomskih pravic svojih igralcev malteškemu podjetju Doyen Sports, s čimer je kršil prepoved pravil FIFA glede pogodb in prestopov igralcev (Third-Party Ownership-TPO).[1] Klub je nato sankcijo izpodbijal tako pred CAS kot pred belgijskimi nacionalnimi sodišči. CAS je sankcijo potrdil, čemur je kasneje sledilo tudi švicarsko vrhovno sodišče.

Pred belgijskimi sodišči je klub trdil, da so predmetne določbe pravil FIFA v nasprotju z evropskim konkurenčnim pravom. Belgijska sodišča so sprva odločila, da niso pristojna za razsojo zaradi dokončnosti arbitražne odločbe CAS , belgijsko Kasacijsko sodišče pa je naposled odločilo, da bo naslovilo predhodni vprašanji na SEU.

Predhodni vprašanji sta se nanašali na pravno veljavnost arbitražnih odločb CAS v skladu s pravnim redom EU ter na to, ali imajo le te učinek res judicata, ki bi preprečeval sodno presojo s strani nacionalnih sodišč držav članic EU. Konkretno je šlo za vprašanje, ali odločba mednarodne arbitraže uživa naravo res judicata, če je skladnost odločbe z zakonodajo EU pregledalo le sodišče oziroma arbitraža izven EU, ki ne more predložiti predhodnih vprašanj SEU.[2]

Glavne ugotovitve Sodišča EU:

• • • Čeprav ima mednarodna arbitraža v športu legitimno vlogo, morajo imeti prednost jamstva zagotovljena po pravu EU. Pri tem je SEU sledilo svojim stališčem iz zadev European Superleague Company (C‑333/21) in International Skating Union v Commission (C‑124/21 P).[3]
    • Odločbe CAS, ki zadevajo področja javnega reda EU (t.j. Temeljne Svoboščine), morajo biti vselej podvržene učinkoviti sodni presoji nacionalnih sodišč držav članic, z namenom, da se zagotovi skladnost z javnim redom EU.[4] Navedeno vključuje presojo z vidika konkurenčnega prava.
    • Mesto sedeža arbitražnega tribunala (v tem primeru Švica) ne izključuje možnosti presoje arbitražne odločitve, če je v pravnem redu EU na voljo posreden ali neposreden nadzor nacionalnih sodišč.[5]
    • Nacionalni predpisi držav članic, ki podeljujejo status res judicata takšnim odločbam CAS brez sodne presoje, se ne smejo uporabljati, če nasprotujejo pravici do učinkovitega pravnega sredstva po pravu EU.[6]

Zadevna sodba SEU tako natančneje definira razmerje med avtonomijo športnih arbitražnih tribunalov ter temeljnimi načeli pravnega reda EU.

Sodba vzpostavlja:

• • • Možnost klubov, igralcev in posrednikov izpodbijati arbitražne odločbe športnih arbitraž pred nacionalnimi sodišči, kadar je ogrožen javni red EU, zlasti kadar spor zadeva šport kot gospodarsko dejavnost v EU.[7] Navedeno vključuje presojo nacionalnih sodišč z vidika skladnosti s konkurenčnim pravom.
    • Dolžnost športnih organizacij, da prilagodijo klavzule o reševanju sporov, na način, da ne bodo ovirale dostopa do učinkovitega sodnega varstva znotraj EU.[8]
    • Pravilo, da lahko pravo EU omeji celo obvezne sisteme arbitražnega reševanja sporov v športu.[9]

SEU je poudarilo, da arbitraža ne sme biti sredstvo za izogibanje ali zlorabo pravil evropskega pravnega reda, kot je npr. konkurenčno pravo. V takih primerih sodna pot torej ostaja odprta.

[1] C Contrast Law, ‘Arbitration: final destination or simple stopover?’ (Contrast Law, September 2025) <https://www.contrast.law/en/newsletters/in-the-picture/arbitration-final-destination-or-simple-stopover/> accessed 7 October 2025.

[2] White & Case, ‘Court of Justice of the European Union delivers ruling in Royal Football Club Seraing (C-600/23)’ (White & Case, 1 August 2025)  <https://www.whitecase.com/insight-alert/court-justice-european-union-delivers-ruling-royal-football-club-seraing-c-60023>, accessed 7 October 2025.

[3] Case C-600/23 Royal Football Club Seraing v Fédération internationale de football association (FIFA) and Others [2025] ECLI:EU:C: 2025:617, [94]-[95], https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=celex:62023CJ0600.

[4] Case C-600/23 Royal Football Club Seraing v Fédération internationale de football association (FIFA) and Others [2025] ECLI:EU:C: 2025:617, [91], [100], [108].

[5] Case C-600/23 Royal Football Club Seraing v Fédération internationale de football association (FIFA) and Others [2025] ECLI:EU:C: 2025:617, [99]-[100].

[6] Case C-600/23 Royal Football Club Seraing v Fédération internationale de football association (FIFA) and Others [2025] ECLI:EU:C: 2025:617, [120], [124].

[7] Case C-600/23 Royal Football Club Seraing v Fédération internationale de football association (FIFA) and Others [2025] ECLI:EU:C: 2025:617, [91], [100], [108].

[8] Case C-600/23 Royal Football Club Seraing v Fédération internationale de football association (FIFA) and Others [2025] ECLI:EU:C: 2025:617, [95], [99]-[100].

[9] Case C-600/23 Royal Football Club Seraing v Fédération internationale de football association (FIFA) and Others [2025] ECLI:EU:C: 2025:617, [92], [95], [122].