No-poach sporazumi v luči konkurenčnega prava

Avtor I Špela Arsova

 

V preteklosti so se organi pristojni za konkurenco ukvarjali predvsem s trgi, kjer podjetja ponujajo različne proizvode in storitve. V zadnjih letih se njihova pozornost vse bolj usmerja tudi na trg delovne sile. V središču te pozornosti so t.i. no-poach sporazumi oziroma sporazumi o nenapadanju delavcev.

 

 

Kaj so no-poach sporazumi?

 

No-poach sporazumi so dogovori med podjetji, s katerimi se ta zavežejo, da ne bodo nagovarjala ali zaposlovala delavcev drug drugega. Takšni dogovori se lahko nanašajo na:

 

• • • aktivno nagovarjanje delavcev drugega podjetja (t.i. non-solicitation dogovori oz. dogovori o nenagovarjanju ) ali
    • zaposlovanje delavcev drugega podjetja, tudi če ti sami stopijo v kontakt s potencialnim novim delodajalcem (t.i. no-hiring dogovori oz. dogovori o nezaposlovanju).

 

No-poach dogovori omejujejo mobilnost delavcev, zmanjšujejo njihovo pogajalsko moč in lahko povzročijo stagnacijo plač. V končni posledici pa omejevanje prehajanja delavcev lahko omejuje tudi inovacije na trgu in ima zato lahko širše negativne posledice na delovanje trga.

 

Zaposleni o teh sporazumih praviloma niso obveščeni, kar jih razlikuje od konkurenčnih klavzul v pogodbah o zaposlitvi, ki so rezultat dogovora med delodajalcem in delavcem. Delodajalci se v teh primerih obnašajo kot kupci, ki se dogovorijo o cenah, le da gre v tem primeru za dogovore o cenah dela.

 

 

Kršitve po namenu in po učinku

 

Konkurenčno pravo razlikuje med:

 

• • kršitvami “po namenu”, ki so že po vsebini protikonkurenčne (npr. karteli o določanju cen ali delitvi trga) in vedno prepovedane, in
  • kršitvami “po učinku”, pri katerih je za ugotovitev protikonkurenčnosti potrebno dokazati konkretne negativne učinke na trg.

 

Opredelitev sporazumov o določanju plačil delavcem kot kršitev po namenu se zdi ustrezna, saj gre na nek način za sporazum, ki bi ga lahko primerjali s sporazumom o določitvi cen. V sporazumih o neprevzemanju delavcev pa se delodajalci dogovorijo, da si med seboj ne bodo „kradli“ delavcev. To se lahko omeji na prepoved aktivnega nagovarjanja delavcev drugega delodajalca (sporazumi o prepovedi nagovarjanja) ali pa vključuje tudi prepoved pasivnega zaposlovanja takih delavcev (sporazumi o prepovedi zaposlovanja). Po mnenju Evropske komisije so takšni sporazumi oblika dogovora o delitvi virov ponudbe.[1]

 

Lahko bi našli argumente, da je sporazum o prepovedi nagovarjanja vseeno manj omejujoč kot sporazum o prepovedi zaposlovanja. Sporazum o prepovedi zaposlovanja bi lahko razumeli kot sporazum o delitvi virov ponudbe (v tem primeru ponudbe delovne sile), ki velja za sporazum po namenu. Če takšne sporazume sklenejo vsi ali večina delodajalcev na določenem trgu, delavci izgubijo praktično vso pogajalsko moč napram trenutnemu delodajalcu. Po drugi strani pa so omejitve sporazumov o prepovedi nagovarjanja najbrž manj omejujoče za konkurenco na trgu delovne sile. Delavci se še vedno lahko sami obrnejo na potencialnega delodajalca in s tem ohranijo velik del svoje pogajalske moči napram obstoječemu delodajalcu.

 

Zato se zdi opredelitev vseh sporazumov o prepovedi nagovarjanja kot sporazumov po namenu nekoliko preveč poenostavljeno. Zanimivo bo videti, kako bodo tovrstne sporazume presojala evropska sodišča. Do sedaj so se z no-poach dogovori ukvarjali nacionalni organi za konkurenco in Evropska komisija, ki so zavzeli za stališče, da so ti sporazumi prepovedni po namenu. Vendar so vsi primeri zadevali prepovedi zaposlovanja, ne nagovarjanja.

 

 

Pomožne omejitve

 

V določenih primerih lahko sporazumi, ki vsebujejo elemente omejevanja zaposlovanja, izpolnjujejo pogoje za t.i. pomožne omejitve in so zato dovoljeni. To velja, kadar je sporazum, ki bi bil sicer prepovedan:

 

• • • neposredno povezan z drugim glavnim dovoljenim sporazumom (npr. skupni razvoj proizvoda ali raziskovalni projekt),
    • objektivno nujen za dosego cilja glavnega sporazuma, in
    • ustrezno časovno ter vsebinsko ustrezno omejen.

 

Primer take izjeme bi bil sporazum o sodelovanju pri razvoju nove tehnologije, kjer se podjetja dogovorijo, da med trajanjem projekta ne bodo prevzemala ključnih članov ekipe. Pri tem pa Evropska komisija opozarja, da morajo biti takšne omejitve sorazmerne, saj lahko podjetja isti učinek pogosto dosežejo z blažjimi ukrepi, kot so na primer dogovori o zaupnosti, konkurenčne klavzule ali povračilo stroškov izobraževanja.

 

 

Praksa evropskih konkurenčnih organov

 

1. EU: Delivery Hero in Glovo – dostava hrane (2025)[2]

 

Junija 2025 je Evropska komisija podjetjema Delivery Hero in Glovo naložila globo v višini 329 milijonov evrov. Preiskava je pokazala, da sta podjetji med letoma 2018 in 2022 sklenili več protikonkurenčnih dogovorov, vključno z dogovori o neprevzemanju in nenagovarjanju zaposlenih. Komisija je ugotovila, da so tovrstni dogovori omejevali mobilnost delovne sile med podjetjema, ki neposredno tekmujeta na trgu dostave hrane, in s tem zadrževali rast plač ter omejevali zaposlitvene priložnosti.

 

 

2. Portugalska: tehnološki svetovalni sektor (2024[3] in 2025[4])

 

Portugalski organ za konkurenco je v letih 2024 in 2025 podjetjem iz tehnološkega svetovalnega sektorja izrekel globe v višini več kot 6 milijonov evrov, ker so se dogovorili o medsebojni prepovedi zaposlovanja delavcev. Dogovori so veljali za vse profile zaposlenih in niso bili časovno omejeni, kar je po presoji organa pomenilo delitev trga delovne sile.

 

 

3. Belgija: sektor zasebnega varovanja (2024)[5]

 

Belgijski organ za konkurenco je leta 2024 podjetjem v panogi zasebnega varovanja izrekel 47 milijonov evrov globe. Preiskava je pokazala, da so podjetja sklenila dogovor, po katerem niso smela zaposlovati delavcev drug drugega, ne glede na njihovo funkcijo ali stopnjo usposobljenosti. Organ je takšno ravnanje opredelil kot sporazum po namenu, saj je imel neposreden vpliv na omejevanje konkurence za delovno silo in posledično na stroške dela.

 

 

4. Združeno kraljestvo – medijski sektor (2022)[6]

 

Britanski organ za konkurenco je leta 2022 preiskoval več produkcijskih in medijskih hiš zaradi prepovedanih dogovorov o plačah in zaposlovanju. Podjetja so si med seboj izmenjevala občutljive podatke o plačilih določenih profilov zaposlenih (npr. montažerjev, producentov), kar sicer pomeni ločeno kršitev konkurenčnega prava, ki pa se je v tem primeru pokazala kot del sporazuma o prepovedi zaposlovanja.

 

 

5. Drugi primeri v EU

 

Podobne postopke so vodili tudi drugi evropski nacionalni organi, ki so ugotovili, da so podjetja v različnih sektorjih (od IT-storitev do zdravstvenega varstva) uporabljala dogovore o omejevanju zaposlovanja.

 

 

Slovenija

 

Agencija RS za varstvo konkurence (AVK) je leta 2024 zaključila raziskavo trga spletnih platform za dostavo hrane. Kršitev sicer ni ugotovila, vendar je opozorila, da obstaja tveganje konkurenčnopravnih omejitev glede delavcev in pogodbenih sodelavcev. AVK je napovedala, da bo področje trga dela v prihodnje še pozorneje spremljala.[7]

 

 

Vloga žvižgačev

 

Pomemben vir razkritij dogovorov, povezanih z zaposlovanjem delavcev konkurentov, so t.i. orodja za žvižgače. V večini opisanih primerov so bile prijave vložene prav s strani zaposlenih v podjetjih, ki so bila udeležena v zadevnih sporazumih. Tudi slovenski Zakon o zaščiti prijaviteljev[8] omogoča anonimno prijavo kršitev konkurenčnega prava, za katere prijavitelj izve v okviru svojega dela in AVK je za to uvedla ustrezne postopke.[9]

 

 

Zaključek

 

Glede na trenutno splošno pomanjkanje delovne sile lahko pričakujemo, da se bo pozornost konkurenčnih organov na trg delovne sile v prihodnosti še povečala. Zato svetujemo, da:

• • v programe skladnosti s konkurenčnim pravom vključijo tudi kadrovske oddelke,
  • redno preverjajo obstoječe pogodbe in dogovore s konkurenti, s katerimi tekmujejo za kadre, in
  • izobražujejo vodstvene in kadrovske delavce o tveganjih, povezanih z dogovori o zaposlovanju.

 

 

[1] https://competition-policy.ec.europa.eu/document/download/adb27d8b-3dd8-4202-958d-198cf0740ce3_en

[2] https://ec.europa.eu/commission/presscorner/detail/en/statement_25_1381

[3] https://www.concorrencia.pt/en/articles/adc-fined-multinationals-anticompetitive-practices-labor-market

[4] https://www.concorrencia.pt/en/articles/adc-fines-inetum-group-anti-competitive-practices-labour-market

[5] https://www.belgiancompetition.be/sites/default/files/content/download/files/20240703_Press_release_27_BCA.pdf

[6] https://www.gov.uk/cma-cases/suspected-anti-competitive-behaviour-relating-to-the-purchase-of-freelance-services-in-the-production-and-broadcasting-of-sports-content?cachebust=1697032612#non-confidential-decision

[7] https://www.varstvo-konkurence.si/informacije/novica/agencija-zakljucila-dve-raziskavi-sektorja-1/

[8] Zakon o zaščiti prijaviteljev (ZZPri), Uradni list RS, št. 16/23.

[9] https://www.varstvo-konkurence.si/informacije/obrazci-in-prijave/prijave-po-zakonu-o-zasciti-prijaviteljev-zzpri/