Proizvajalce v Sloveniji od predvidoma 9. decembra 2026 čakajo strožja pravila o odgovornosti za škodo, ki jo povzročijo njihovi proizvodi. Vlada RS je po javni obravnavi določila in Državnemu zboru RS poslala v obravnavo in sprejem predlog Zakona o odgovornosti za proizvode z napako, s katerim naj bi se v slovenski pravni red prenesla Direktiva (EU) 2024/2853 in nadomestila dosedanja ureditev v Zakonu o varstvu potrošnikov.

Čeprav predlog zakona še ni sprejet, je mogoče oceniti, kakšne spremembe ta prinaša. V nadaljevanju tako predstavljamo izbrane predlagane spremembe, pomembne za proizvajalce v praksi.

Zakaj nova pravila?

Sedanja pravila izhajajo iz leta 1985, ko so bili proizvodi pretežno fizični predmeti. Danes so v proizvode vgrajeni programska oprema, umetna inteligenca in povezane storitve, posodabljajo se na daljavo, vse več pa jih tudi popravimo, obnovimo in znova prodamo. Stara ureditev na te spremembe ni dajala jasnih odgovorov, zato so pred vrati nova pravila.

Temeljno načelo nove ureditve ostaja enako: proizvajalec za škodo, ki jo povzroči proizvod z napako, odgovarja ne glede na krivdo. Oškodovanec mora dokazati, da ima proizvod napako, da je nastala škoda in da je škoda posledica napake.

Kaj vse je »proizvod« in kdo odgovarja

Prva večja novost je širši pojem proizvoda. Po novem so proizvodi poleg klasičnih premičnin in električne energije tudi programska oprema ter digitalne datoteke za izdelavo materialnih predmetov, na primer za 3D-tisk. Izjema velja le za prosto in odprtokodno programsko opremo, ki ni razvita ali dobavljena v okviru gospodarske dejavnosti. Za sestavni del proizvoda se lahko šteje tudi povezana storitev, tj. digitalna storitev, ki je vključena v proizvod ali z njim povezana tako, da brez nje proizvod ne bi mogel opravljati ene ali več svojih funkcij, na primer storitev uravnavanja temperature pametnega hladilnika.

Širi se tudi krog odgovornih oseb. Poleg proizvajalca odgovarja za škodo tudi proizvajalec sestavnega dela z napako, če napako proizvoda povzroči sestavni del z napako, ki je bil v proizvod vključen ali z njim povezan pod nadzorom proizvajalca. Ta nadzor je opredeljen široko in zajema tudi primere, ko proizvajalec v vključitev sestavnega dela s strani tretje osebe zgolj privoli ali ko lahko sam ali prek tretje osebe dobavlja posodobitve programske opreme. Za proizvajalca se šteje tudi tisti, ki proizvod zunaj nadzora proizvajalca bistveno spremeni in ga nato da na trg ali v uporabo. Kadar ima proizvajalec sedež zunaj Evropske unije, odgovarjajo za škodo za proizvode z napako, enako kot proizvajalec, tudi uvoznik, pooblaščeni zastopnik proizvajalca, če teh ni, pa ponudnik storitev odpremnih skladišč. Če nobene od teh oseb ni mogoče ugotoviti, odgovarjata pod določenimi pogoji tudi distributer in ponudnik spletne platforme, in sicer kadar oškodovancu v enem mesecu od njegove zahteve ne navedeta odgovorne osebe ali svojega dobavitelja. Kadar odgovarja več oseb, odgovarjajo te solidarno.

Odgovornost ne preneha vedno s prodajo

Za proizvajalce digitalnih in povezanih proizvodov je verjetno najpomembnejša novost to, da njihova odgovornost s prodajo proizvoda ne preneha. Če proizvajalec po prodaji ohrani nadzor nad proizvodom, na primer z zagotavljanjem posodobitev programske opreme, se napaka presoja glede na trenutek, ko tega nadzora nima več. Proizvajalec se tako ne bo mogel razbremeniti odgovornosti z utemeljitvijo, da napaka ob dajanju proizvoda na trg še ni obstajala, če je ta pozneje nastala zaradi povezane storitve, programske opreme, manjkajočih varnostnih posodobitev ali bistvene spremembe proizvoda pod njegovim nadzorom.

Ohranja pa se t. i. obramba razvojnega tveganja. Proizvajalec tako ne bo odgovoren, če dokaže, da objektivno stanje znanstvenega in tehničnega znanja v času, ko je bil proizvod dan na trg ali v uporabo, oziroma v obdobju, ko je bil proizvod pod njegovim nadzorom, ni omogočalo odkritja napake.

Za katero škodo in v kakšnem obsegu

Proizvajalec je dolžan povrniti škodo, ki nastane fizični osebi, če zaradi napake proizvoda pride do smrti, telesne poškodbe ali okvare zdravja, ki po novem vključuje tudi medicinsko priznano škodo za duševno zdravje. Odgovarja tudi za škodo ali uničenje premoženja, pri čemer se ne povrne škoda na samem proizvodu z napako, na proizvodu, ki ga poškoduje sestavni del z napako, vključen pod nadzorom proizvajalca, ter na premoženju, ki se uporablja izključno za poklicne namene. Na novo odgovarja tudi za uničenje ali poškodovanje podatkov, vendar le, če se ti ne uporabljajo za poklicne namene.

Določbe o odgovornosti so prisilne narave, zato odgovornosti ni mogoče pogodbeno izključiti ali omejiti v škodo oškodovanca, tudi ne s finančnimi zgornjimi mejami odškodnin.

Spreminjajo se tudi zastaralni roki. Terjatev za povrnitev škode zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel ali bi moral zvedeti za napako, škodo in odgovorno osebo, v vsakem primeru pa preneha v desetih letih od dneva, ko je bil proizvod dan na trg ali v uporabo. Če se telesna poškodba ali okvara zdravja pokaže šele po daljšem času in oškodovanec zaradi tega ni mogel začeti postopka za povrnitev škode v prej omenjenem roku 10 let, se ta rok podaljša na 25 let. Pri bistveno spremenjenih proizvodih začneta ta roka teči od dneva, ko je bila po bistveni spremembi omogočena dostopnost proizvoda na trgu ali je bil proizvod dan v uporabo.

Spremenjena pravila dokazovanja

Nova pravila bodo oškodovancem olajšala uveljavljanje zahtevkov. Če oškodovanec navede dejstva in predloži dokaze, ki izkazujejo verjetnost njegovega zahtevka, lahko namreč sodišče na njegov predlog proizvajalcu odredi, da razkrije relevantne dokaze, ki so mu na voljo, pri čemer razkritje omeji na to, kar je potrebno in sorazmerno, poslovne skrivnosti pa lahko zavaruje s posebnimi ukrepi. Pod enakimi pogoji lahko razkritje dokazov od oškodovanca zahteva tudi proizvajalec.

Če proizvajalec odrejenih dokazov ne razkrije, se obstoj napake domneva. Enako velja, če oškodovanec dokaže, da proizvod ni skladen z obveznimi varnostnimi zahtevami, namenjenimi zaščiti pred tveganjem za nastanek takšne škode, ali če dokaže, da je škoda nastala zaradi očitne okvare proizvoda med razumno predvideno uporabo ali v običajnih okoliščinah.

Predlog zakona uvaja tudi domnevo vzročne zveze, kadar je ugotovljeno, da ima proizvod napako, škoda pa običajno nastane zaradi take napake.

Za proizvajalce kompleksnih proizvodov je pomembna še posebna domneva: sodišče domneva obstoj napake, vzročne zveze ali obojega, kadar ima kljub razkritju dokazov in ob upoštevanju okoliščin primera oškodovanec predvsem zaradi tehnične ali znanstvene zapletenosti pretirane težave pri dokazovanju napake proizvoda ali vzročne zveze med napako in škodo ali obojega, hkrati pa dokaže, da sta napaka ali vzročna zveza verjetni.

Proizvajalec lahko sicer vse te domneve izpodbija. Pri tem je pomembno poudariti, da navedena pravila ne veljajo le za proizvajalca, temveč za vsako osebo, ki je (po predlogu zakona) tožena zaradi škode, povzročene s proizvodom z napako.

Kaj naj proizvajalci storijo že zdaj

Predstavljene spremembe nakazujejo jasno smer nove ureditve: večji del tveganj, povezanih s proizvodi z napako, naj nosijo tisti, ki jih razvijajo in dajejo na trg. Ob predvidenih olajšavah pri dokazovanju za oškodovance to pomeni, da se bodo morali proizvajalci v večji meri posvečati tudi tveganjem po prodaji in jih obvladovati skozi celoten življenjski cikel proizvoda. Nova pravila naj bi se uporabljala za proizvode, dane na trg ali v uporabo od 9. decembra 2026 dalje, za proizvode, dane na trg ali v uporabo pred tem, pa bodo še naprej veljala dosedanja pravila Zakona o varstvu potrošnikov. Zato je že zdaj pravi čas, da proizvajalci ocenijo, kako bo nova ureditev vplivala na njihovo poslovanje, in se nanjo pripravijo.

Članek temelji na trenutno dostopnem predlogu zakona, ki še ni sprejet, zato se končno besedilo in posledično obveznosti proizvajalcev lahko še spremenijo.

Barbara Hočevar, ŠELIH & PARTNERJI