Krepitev položaja slovenščine v digitalnem okolju: Predlagana novela Zakona o javni rabi slovenščine

Avtorica: Ema Patricija Končan

Predlagane spremembe Zakona o javni rabi slovenščine (ZJRS-B) prinašajo pomembne spremembe z namenom izboljšanja položaja slovenščine v digitalnem okolju. S spremembami se želi zagotoviti ustrezna zaščita slovenščine v digitalnem okolju, ki doslej ni bila ustrezno urejena.

Vzpon različnih tehnologij je sprožil razprave med uporabniki in strokovnjaki o učinkovitosti obstoječega ZJRS pri zaščiti slovenščine v digitalnem okolju. Na primer, nekatere priljubljene platforme z vsebinami na zahtevo ne ponujajo možnosti slovenskega jezika za slovenske uporabnike. Poleg tega, kljub temu da so nekateri operacijski sistemi že skoraj trideset let na voljo v slovenskem jeziku, drugi, kljub pomembni uporabniški bazi ne omogočajo izbire slovenskega jezika. Podobne težave obstajajo tudi med proizvajalci potrošniške elektronike, kjer vključitev ali izključitev slovenskega jezika v uporabniških vmesnikih temelji izključno na njihovih poslovnih odločitvah.

Ključne spremembe, uvedene s spremembo zakona, vključujejo obveznost zagotavljanja slovenskega jezika v operacijskih sistemih in uporabniških vmesnikih elektronskih naprav. Novi 15a. člen določa, da morajo imeti operacijski sistemi in grafični ter govorni uporabniški vmesniki v elektronskih napravah, ki se ponujajo potrošnikom na območju Slovenije omogočeno izbiro slovenščine in uporabo slovenskega črkopisa. To mora biti zagotovljeno na način, da je funkcionalnost naprave enakovredna funkcionalnosti naprave v drugih jezikih. Vendar obstaja izjema za ponudnike, ki lahko dokazujejo, da naprava ni namenjena dostopu do storitev informacijske družbe, ni namenjena množičnemu trgu ali za splošno rabo ali da ima ponudnik manj kot 10-odstotni tržni delež na slovenskem trgu.

Način uporabe izjeme v praksi se lahko izkaže kot nejasen, saj se ZJRS uporablja, ko uporaba slovenščine za določeno področje ni predpisana z določenim zakonom. Zato ostaja negotovo, ali bodo izjeme veljale za vse ponudnike z manj kot 10-odstotnim tržnim deležem.

Glede slovenščine na internetu morajo ponudniki storitev informacijske družbe in posredniških spletnih storitev z registriranimi sedeži v Sloveniji svojo vsebino in storitve uporabnikom v Sloveniji ponuditi v slovenskem jeziku.[1] Ta obveznost ne velja, če lahko ponudnik dokaže, da je več kot 90% svojih prihodkov ustvaril na tujih trgih ali če spletno mesto ali aplikacija, prek katerih se ponuja storitev, privablja več kot 90% obiskovalcev iz tujine. Ponudniki brez sedeža v Sloveniji so torej oproščeni te zahteve.

Ponudnike posredniških storitev s sedežem v tujini, ki ponujajo storitve uporabnikom v Sloveniji, novela le spodbuja, da v interakcijah s uporabniki in slovenskimi organi uporabljajo slovenski jezik, vendar jim ne nalaga nobenih obveznosti.

Sprememba zakona jasno definira tudi “javno rabo slovenskega jezika”, s čimer se rešuje pomembna vprašanja v obstoječi zakonodaji in zagotavlja jasne obveznosti in omejitve, usklajene z namenom zakona.

Pomembno je opozoriti, da je gre pri zgoraj predstavljeni vsebini samo za predlog sprememb obstoječega zakona. Zainteresirane strani imajo čas do 30. julija 2023, da o vsebini predloga podajo svoje pripombe in mnenja. Končna različica novele bo oblikovana na podlagi teh pripomb in nadaljnjih zakonodajnih postopkov.

[1] Opredelitve pojmov “storitve informacijske družbe” in “posredniške spletne storitve” ostajajo enake kot v Direktivi (EU) 2015/1535 oziroma Uredbi (EU) 2022/2065.