Ste res imetnik pravic na intelektualni lastnini, ki so jo ustvarili vaši zaposleni?

Ste res imetnik pravic na intelektualni lastnini, ki so jo ustvarili vaši zaposleni?

Avtorica: Nataša Pipan Nahtigal

Čeprav je zakonodaja v zvezi s pravicami intelektualne lastnine iz delovnega razmerja že vrsto let nespremenjena, se v praksi večkrat srečujemo s primeri, ko delodajalci to področje zanemarijo in se kasneje zaradi tega pojavijo težave. Gre zlasti za primere, ko delodajalec želi prenesti ali licencirati določeno pravico intelektualne lastnine, tožiti tretjo osebo zaradi kršitve pravice intelektualne lastnine ali pa se odloči za prodajo podjetja, pri kateri se težava z imetništvom pravic intelektualne lastnine odkrije v okviru skrbnega pregleda. Urejanje pravnih vprašanj z delavci avtorji oz. delavci izumitelji je v takšnih okoliščinah običajno občutno bolj zapleteno, dražje in z bolj negotovim izidom, zato jih je smiselno ustrezno urediti vnaprej.

Delavci največkrat ustvarjajo avtorska dela in izume, zato se najpogosteje srečamo s potrebo po pravni ureditvi avtorskih pravic in patentov. Avtorske pravice iz delovnega razmerja urejajo posebne določbe Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP), ki se uporabljajo tudi glede avtorskih del, v zvezi s katerimi delodajalec želi pridobiti zaščito z blagovno znamko ali z modelom. Izume iz delovnega razmerja ureja poseben zakon – Zakon o izumih iz delovnega razmerja (ZPILDR). Uporablja se zgolj za izume, ki izpolnjujejo pogoje za patentno varstvo ali za varstvo s patentom s skrajšanim trajanjem. Ali izum te pogoje izpolnjuje, je mogoče ugotoviti šele za nazaj, ko je zanj podeljen patent oz. patent s skrajšanim trajanjem, kar se v Sloveniji zgodi brez vsebinskega preizkusa pogojev patentibilnosti. ZPILDR pa za obstoj izuma ne zahteva, da bi bilo za patent pridobljeno tudi pisno dokazilo o tem, da (patentirani) izum vsebinsko izpolnjuje vse pogoje patentibilnosti.

Če gre za druge inovacije oz. tehnične izboljšave, ki teh pogojev ne izpolnjujejo, je urejanje razmerja med delavcem in delodajalcem prepuščeno pogodbenemu urejanju, razen v primerih, ko določbe v zvezi s tem vsebujejo kolektivne pogodbe ali splošni akti delodajalca.

Varstvo avtorskih in drugih pravic, ki izvirajo iz umetniške, znanstvene, raziskovalne in izumiteljske dejavnosti, zagotavlja že 60. člen Ustave. Tako za avtorske pravice kot za pravice na izumu zakonodaja skladno s tem opredeljuje, da izvorno pripadajo delavcu avtorju oz. izumitelju. Če gre za avtorja oz. izumitelja v delovnem razmerju, lahko delodajalec določena upravičenja v zvezi s temi pravicami torej pridobi zgolj izvedeno, na podlagi zakona ali dogovora z delavcem.

Avtorske pravice

Če delavci v okviru delovnega razmerja ustvarjajo avtorska dela, npr. članke, mnenja, fotografije, priročnike ali predavanja, so skladno z ZASP materialne avtorske pravice na teh delih (avtomatično in po samem zakonu) izključno prenesene na delodajalca za obdobje desetih let od dokončanja dela. Po tem obdobju se materialne avtorske pravice spet (avtomatično in po samem zakonu) prenesejo na delavca, delodajalec pa lahko zahteva njihov ponovni izključni prenos nase, če je za to pripravljen plačati primerno nadomestilo. ZASP dopušča drugačen dogovor med delavcem in delodajalcem, tako za čas prvega desetletnega obdobja kot tudi za čas po poteku desetih let.

Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je navedeno določbo ZASP o prenosu materialnih avtorskih pravic na delodajalca treba razlagati ozko, tako da se ne nanaša na vsa avtorska dela, ki jih ustvari delavec, pač pa zgolj na avtorska dela, ki jih delavec ustvari pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti ali po navodilih delodajalca. Pri odločitvi o tem, ali gre za avtorsko delo iz delovnega razmerja, so tako pomembne dejanske okoliščine nastanka konkretnega avtorskega dela, opis del in nalog delavca v pogodbi o zaposlitvi in v opisu delovnega mesta v aktu o sistemizaciji, delodajalčeva navodila, morebitna uporaba sredstev delodajalca, nastanek avtorskega dela v okviru delovnega časa ali izven njega, zadolžitve delavca v konkretni zadevi ipd.

Kot navedeno zgoraj, ZASP določa, da je prenos materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja za desetletno obdobje izključne narave. To pomeni, da avtorskega dela ne smejo uporabljati niti tretje osebe niti delavec sam, razen v okviru svojih zbranih del. Tudi po poteku desetletnega obdobja ima delodajalec pravico zahtevati ponoven izključen prenos pravic.

Glede obsega navedene »izključnosti« se pojavlja precej pomislekov, zato ni priporočljivo predpostavljati, da bo po samem zakonu ne glede na okoliščine v vsakem primeru prišlo do prenosa, ki je časovno, vsebinsko in teritorialno izključen.

Pomisleki se pojavljajo zlasti v zvezi z izkoriščanjem avtorskih del na načine, ki jih delavec in delodajalec ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi nista predvidela in se tako tudi ne odražajo v višini delavčeve plače. Tak primer bi na primer lahko predstavljala vključitev delavčevega dela v delodajalčev avtomatiziran sistem generiranja novih dokumentov. Podoben pomislek se lahko pojavi v zvezi z izkoriščanjem avtorskega dela izven Slovenije, še zlasti na območjih, na katerih delodajalec v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi ni posloval.

Vprašljivo je tudi, ali sme delodajalec materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja brez posebnega dogovora z delavcem prenesti naprej na tretje osebe. Odgovor na to vprašanje bi lahko bil negativen, saj ZASP določa, da imetnik, na katerega je bila prenesena materialna avtorska pravica ali druga pravica avtorja, brez dovoljenja avtorja te pravice ne sme prenesti naprej na tretje osebe, če ni s pogodbo določeno drugače. Po drugi strani pa je treba vsaj v določenih primerih upoštevati, da delovne naloge nekaterih zaposlenih vključujejo prav ustvarjanje avtorskih del za delodajalčeve naročnike, in v teh primerih bi bil prenos materialnih avtorskih pravic na delodajalca brez pravice prenosa na tretje osebe nesmiseln.

Za nekatere vrste avtorskih del ZASP vsebuje dodatna oz. drugačna določila. Za delodajalce v IT sektorju so zlasti pomembna določila, skladno s katerimi so materialne avtorske pravice delavcev na računalniških programih izključno prenesene na delodajalca brez časovne omejitve, če z delavcem ni dogovorjeno drugače. Posebne določbe zakon vsebuje za zbrana dela, kolektivna dela in baze podatkov, pa tudi za izvedbe avtorskih del.

Če delodajalec želi drugačno ureditev prenosa materialnih avtorskih pravic, kot je določena v ZASP, bodisi za prvo desetletno obdobje ali za kasnejše obdobje, se mora o tem dogovoriti z vsakim delavcem posebej. Glede na navedeno je priporočljiv temeljit razmislek o tem, kakšna avtorska dela bodo predvidoma ustvarili kateri zaposleni, na kakšen način in kje jih bo delodajalec predvidoma uporabljal, ali jih delodajalec namerava prenašati na tretje osebe ipd. Šele na podlagi takšnega razmisleka je mogoče ugotoviti, ali je v zvezi z avtorskimi deli zaposlenih za delodajalca ustrezna ureditev po ZASP ali bi bilo smiselno z delavci skleniti dodatne dogovore, bodisi v okviru pogodb o zaposlitvi ali v obliki posebnih pogodb. Določila v zvezi z avtorskimi pravicami je koristno vključiti že v pogodbo o zaposlitvi, pri čemer pa morajo biti čim bolj natančna in prilagojena avtorskim delom, ki jih bo delavec predvidoma ustvarjal.

Ne glede na pogodbeno ureditev delavcu avtorju v vsakem primeru pripadajo moralne avtorske pravice, ki so neodtujljive in jih ne more prenesti na tretje osebe. Te med drugim vključujejo pravico odločiti, ali, kdaj in kako bo avtorsko delo prvič objavljeno, pravico odločiti, ali naj se pri objavi dela navede njegovo avtorstvo in s kakšno oznako, ter pravico upreti se skazitvi svojega dela. Po sodni praksi v okviru moralnih avtorskih pravic delavec obdrži tudi pravico, da določeno avtorsko delo navaja med svojimi referencami.

Izumi

Če je mogoče, da bodo zaposleni v okviru svojih delovnih nalog ustvarili izume s katerega koli področja tehnike, je za delodajalca še bolj kot v primeru avtorskih pravic pomembno, da vnaprej pripravi pravni okvir za obravnavanje takšnih izumov.

ZPILDR izume, ki jih ustvarijo osebe v delovnem razmerju, splošno deli na neposredne službene izume, posredne službene izume in proste izume. Neposredni službeni izum je ustvarjen pri izpolnjevanju pogodbe o zaposlitvi, na izrecno zahtevo delodajalca ali na podlagi posebne pogodbe med delodajalcem in delavcem. Posredni službeni izum je ustvarjen pri opravljanju poklica, če so k nastanku izuma pretežno pripomogle izkušnje, ki si jih je delavec pridobil na delovnem mestu, ali sredstva, ki mu jih je delodajalec dal na razpolago. Ostali izumi, ki jih ustvari delavec v času trajanja delovnega razmerja, so prosti izumi.

Pomembno je vedeti, da po slovenski ureditvi vsi izumi, vključno z neposrednimi službenimi izumi in ne glede na področje tehnike, izvorno pripadajo delavcu izumitelju. Delodajalec ima pravico, da določene izume omejeno ali popolno prevzame, pri čemer pa mora ravnati po postopku, ki ga za to predpisuje ZPILDR.

Če delodajalec službeni izum popolno prevzame, na njem pridobi vse pravice, z omejenim prevzemom pa pridobi neizključno licenco za njegovo uporabo. Omejen prevzem ni vedno dopusten – v primeru, da omejeni prevzem službenega izuma očitno ovira njegovo izkoriščanje, lahko delavec od delodajalca zahteva, da izum popolno prevzame ali mu ga da na prosto razpolago. To bi se lahko npr. zgodilo v primeru, ko ima delodajalec prevladujoč položaj na trgu in delavec svojega izuma, če ga uporablja njegov delodajalec, ne more prodati nikomur drugemu.

V primeru popolnega ali omejenega prevzema službenega izuma je delodajalec delavcu dolžan plačati ustrezno nagrado, ki je določena skladno z ZPILDR. V primeru popolnega prevzema službenega izuma je nagrada seveda višja, poleg tega pa mora delodajalec tak izum praviloma prijaviti za patent ali patent s skrajšanim trajanjem v Sloveniji ali tujini.

Celotna ureditev po ZPILDR temelji na obveznosti delavca, da delodajalca brez odlašanja pisno obvesti o ustvarjenem izumu. ZPILDR ne določa, da bi moralo obvestilo o izumu predstavljati poseben dokument, določa le njegovo obvezno vsebino. Zato je treba biti pozoren na poročila in drugo komunikacijo delavcev (npr. periodična poročila o delu, rezultate poskusov, laboratorijske dnevnike ipd.), ki bi pod določenimi pogoji lahko predstavljala obvestilo o izumu.

Delodajalec lahko službeni izum popolno ali delno prevzame, če delavca o tem obvesti v roku treh mesecev od prejema obvestila o izumu; če pa obvestila o izumu ni prejel, v roku treh mesecev od takrat, ko je za izum izvedel. Če delodajalec izuma ne prevzame v navedenem roku, delavec lahko s takim izumom prosto razpolaga. Seveda se delavec in delodajalec lahko o prenosu pravic sporazumeta tudi kasneje, vendar pa je to mogoče zgolj v primeru soglasja obeh strank o pogojih takšnega prenosa. Gre za prenos na čisti pogodbeni podlagi, enako kot bi delavec pravice prenesel na tretjo osebo.

Delavec je dolžan delodajalca obvestiti tudi o vsakem prostem izumu, tj. izumu, ki ga je ustvaril v prostem času, razen če izum očitno ni s področja delodajalčeve dejavnosti. Obvestilo o prostem izumu mora vsebovati zgolj podatke, ki so potrebni, da delodajalec lahko presodi, ali gre v resnici za prost izum. Delavec mora pred začetkom uporabe takšnega prostega izuma delodajalcu pisno ponuditi tudi odkup pravice do uporabe prostega izuma.

V primeru izuma, za katerega je delavec navedel, da gre za prosti izum, ima delodajalec prostemu izumu v roku dveh mesecev od prejema obvestila pravico ugovarjati pri poravnalnem svetu pri Uradu RS za intelektualno lastnino, sicer izgubi pravico izum prevzeti kot službeni izum. Skladno s sodno prakso je treba v primeru spora o tem, ali gre za službeni ali za prosti izum, počakati z njegovo uporabo oziroma trženjem ter se pred tem sporazumeti o nagradi, ki pripada delavcu (oz. v primeru prostega izuma o tem, ali ga bo delodajalec odkupil od delavca).

Glede na relativno kompleksno procesno ureditev, ki jo predpisuje ZPILDR, je smiselno, da delodajalci postopek z izumi delavcev podrobneje uredijo v internem aktu, ki upošteva specifične okoliščine posameznega delodajalca in predvidene vrste izumov. Koristno je npr. predpisati obrazec, s katerim delavec delodajalca obvesti o službenem ali prostem izumu, in določiti kam in kako ga je treba oddati, tako da ni dvoma, kakšno obvestilo in komu se zahteva. Delavce je prav tako priporočljivo opozoriti na možne delovno-pravne in odškodninske posledice opustitve obvestila o izumu. ZPILDR teh namreč ne ureja, sodna praksa je zgolj zavzela stališče, da delavcu, ki delodajalcu ne pošlje obvestila o izumu, ne glede na druge okoliščine nagrada za izum ne pripada.

Delavce je zelo priporočljivo obvestiti tudi o natančnih pravilih za varovanje tajnosti izuma, s katerimi se konkretizirajo določila ZPILDR o obojestranski obveznosti delavcev in delodajalcev, da varujejo tajnost izuma. Razkritje izuma javnosti lahko namreč prepreči njegovo uspešno patentno zaščito, saj izum, ki je pred vložitvijo patentne prijave razkrit tretjim osebam, praviloma ne bo izpolnjeval pogoja novosti, ki je eden od pogojev za patentno zaščito. Pomembno je, da so pravila v zvezi z varovanjem tajnosti usklajena tudi z določili Zakona o poslovni skrivnosti.

Še posebej pa je sprejem internega akta koristen zato, da se z njim podrobneje uredi vprašanje nagrad, tj. nadomestil, ki pripadajo delavcem v primeru, ko delodajalec službeni izum popolno ali delno prevzame. Za odmero nagrade so odločilni predvsem gospodarska uporabnost službenega izuma, naloge delavca pri delodajalcu, delež delodajalca pri ustvaritvi izuma in odločitev o omejenem ali popolnem prevzemu izuma. Poleg ZPILDR vprašanje nagrad ureja še poseben Pravilnik o nagradah za izume iz delovnega razmerja, vendar so določila obeh predpisov zelo abstraktna in težko neposredno uporabljiva v praksi, saj npr. predpostavljajo, da bosta delavec in delodajalec lahko v času odločanja o nagradi ocenila gospodarsko uporabnost izuma, ki se praviloma izkaže šele precej kasneje, zneskovno ovrednotila vrednost nalog delavca pri delodajalcu in prispevek delodajalca ipd. Bolj realno možnost predstavlja določitev nagrade v pavšalnem znesku, za katero Pravilnik za neposredni službeni izum določa minimum dveh »čistih« plač delavca, za posredni službeni izum pa minimum petih »čistih« plač delavca, ki ju v obeh primerih nadomesti »povprečna mesečna čista plača v gospodarstvu Republike Slovenije«, če je to za delavca ugodneje. Pri tem je s pojmom »čista plača« verjetno mišljena neto plača, pri korektivu pa ni jasno, ali je treba upoštevati povprečno mesečno neto plačo v pravnih osebah zasebnega sektorja ali katero drugo povprečje.

Višina in vrsta nagrade sta na koncu koncev prepuščena pogodbi, ki jo morata delavec in delodajalec skleniti v roku treh mesecev od prevzema službenega izuma. Če do sklenitve takšne pogodbe ne pride, mora delodajalec v pisno obrazloženem sklepu določiti in izplačati nagrado najpozneje v roku treh mesecev od podelitve patenta ali patenta s skrajšanim trajanjem za popolno prevzeti službeni izum ali od začetka uporabe omejeno prevzetega službenega izuma. Zoper delodajalčev sklep lahko delavec v enem mesecu ugovarja pri poravnalnem svetu pri Uradu za intelektualno lastnino, sicer šteje nagrada za sporazumno določeno. Če delodajalec pravila za določitev nagrade transparentno določi vnaprej, zmanjša verjetnost, da bo takšen postopek potreben.

Arhiv