Delničarska direktiva II: za tančico delniške knjige

Delničarska direktiva II: za tančico delniške knjige

Pravo delniških družb je na pragu nekaterih temeljnih sprememb, ki jih v slovenski Zakon o gospodarskih družbah prinaša implementacija t. i. Delničarske direktive II (Direktiva (EU) 2017/828 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. 5. 2017 o spremembi direktive 2007/36/ES glede spodbujanja dolgoročnega sodelovanja delničarjev).

Države članice so bile zavezane direktivo implementirati do 10. junija 2019, vendar je novela Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1K), trenutno še vedno v zakonodajnem postopku. Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo je junija zaključilo javno obravnavo osnutka zakona, sprejem novele v državnem zboru pa se pričakuje jeseni.

Glavni cilj direktive je spodbujanje aktivnejšega in bolj neposrednega sodelovanja delničarjev pri zadevah družbe, to pa naj bi zagotavljalo tudi dolgoročno stabilnost družb. Direktiva skuša cilj doseči preko štirih sklopov pravil na naslednjih področjih: (i) identifikacija delničarjev s strani družbe, posredovanje informacij delničarjem in olajšanje uveljavljanja njihovih pravic; (ii) preglednost institucionalnih vlagateljev, upravljalcev premoženja in svetovalcev za glasovanje; (iii) pravice delničarjev v povezavi s politiko prejemkov; (iv) preglednost in odobritev poslov družbe s povezanimi strankami.

Prvi in osnovni sklop uveljavlja načelo poznavanja delničarjev oziroma “know your shareholder”, ki naj bi služilo kot podlaga za intenzivnejše sodelovanje delničarjev pri zadevah družbe. Skladno z direktivo morajo vse države članice EU zagotoviti, da imajo javne delniške družbe pravico identificirati svoje delničarje in lahko informacijo o delničarjevi identiteti zahtevajo tudi od posrednikov, kot so npr. investicijska podjetja, kreditne institucije ali centralno depotne družbe, ki zgolj opravljajo storitev hrambe, upravljanja z delnicami ali vodenja računov delnic za svoje stranke. Če obstaja veriga posrednikov, je vsak posrednik dolžan takšen zahtevek družbe posredovati naslednjemu posredniku v verigi, dokler zahtevek ne doseže končnega posrednika. Posrednik, ki informacijo o delničarju ima, pa jo mora posredovati neposredno družbi (oziroma nazaj po verigi posrednikov). To zagotavlja, da družba lahko pomembne informacije deli neposredno z delničarji oziroma uporabi verigo za posredovanje teh informacij delničarjem (npr. informacij v povezavi z glasovanjem na skupščini), hkrati pa delničarju omogoča, da sam neposredno uveljavi pravice iz delnic nasproti družbi oziroma za to uporabi verigo.

V slovenskem pravu velja domneva, da za imetnika delnic šteje oseba, v dobro računa katere so delnice vpisane v centralnem registru. Četudi je v praksi v mnogih primerih jasno, da gre zgolj za fiduciarni račun banke ali investicijskega podjetja, ki delnice hrani za račun svoje neimenovane stranke, lahko pravice iz teh delnic neposredno uveljavlja le tista oseba, ki ima delnice vpisane v dobro svojega računa pri centralni depotni družbi. Družba pa pri tem ni nujno seznanjena, za čigav račun banka ali investicijsko podjetje nastopa. V povezavi z javnimi delniškimi družbami in družbami, za katere velja Zakon o prevzemih, sicer obstaja dolžnost delničarjev, ki presežejo določen prag pomembnega deleža (začetni prag je postavljen pri 5% glasovalnih pravic), da družbo in Agencijo za trg vrednostnih papirjev obvestijo o imetništvu pomembnega deleža, pri čemer morajo upoštevati tudi različne možnosti posrednega imetništva delnic. Vendar družbe same do sedaj niso imele vzvoda, ki bi jim omogočil razvozlati verigo imetništva za vsakega delničarja, četudi obstajajo indici, da imetnik, ki je vpisan kot delničar pri centralni depotni družbi, delnice zgolj hrani za nekoga drugega. S predlagano novelo ZGD-1K bi družbe pridobile pravico, da spregledajo skozi centralni register in ugotovijo, kdo so njeni dejanski delničarji, ti pa bi lahko nasproti družbi neposredno uveljavljali svoje pravice.

Osnovna domneva s predlagano novelo ZGD-1K sicer ostaja enaka. Imetnik pravic in obveznosti v razmerju do družbe primarno ostaja tisti, ki je kot imetnik vpisan v delniško knjigo, ki jo vodi centralna depotna družba (KDD). Vendar je zaradi zahtev direktive družbi omogočeno, da od te osebe zahteva podatek, ali ji tudi pripadajo delnice, ki so vpisane v dobro njenega računa. Predlagana novela tako vzpostavlja novo kategorijo nekakšnega »dejanskega« delničarja, ki potencialno ni ista oseba, kot tista, ki je vpisana v delniško knjigo oziroma tista, ki delnice hrani na svojem računu pri centralni depotni družbi. Pri tem gre predlagana novela ZGD-1K dlje od direktive. Določbe ne veljajo samo za javne družbe (tj. tiste, s katerih delnicami se trguje na organiziranem trgu), temveč veljajo za vse delniške družbe. Nadalje novela daje družbi pravico, da informacije o delničarju zahteva od vsake osebe, ki je kot imenik identificirana pri centralni depotni družbi, ne zgolj od posrednikov, ki delničarjem storitve v povezavi z delnicami zagotavljajo kot svojo profesionalno dejavnost. Nenazadnje pa predlog novele vzpostavlja tudi sankcijo – če družba podatke zahteva in jih ne dobi v določenem roku, glasovalne pravice iz dotičnih delnic mirujejo do izpolnitve zahtevka.

Ker želi direktiva spodbuditi neposredno sodelovanje tako identificiranih delničarjev, so države dolžne implementirati mehanizme, ki to omogočajo. Predlagana novela ZGD-1K tako določa, da je posrednik upravičen uresničevati glasovalne pravice za delnice, ki mu ne pripadajo, le če je za to pisno pooblaščen (četudi je kot imetnik vpisan v delniško knjigo in se primarno šteje za delničarja). Da bi delničar lahko sam neposredno uresničeval glasovalno pravico na skupščini, mu je končni posrednik dolžan izstaviti dokazilo o dejanskem imetništvu delnic na določen dan v tekstovni obliki in o tem obvestiti družbo. Dejanski delničar pa lahko od družbe v roku enega meseca od dneva glasovanja na skupščini tudi zahteva potrdilo, ali in kako je štela njegov glas.

Ker zgoraj navedeni postopki terjajo svoj čas, predlagana novela ZGD-1K hkrati spreminja presečni dan, ki velja za glasovanje na skupščini. Po predlagani ureditvi se lahko skupščine udeležijo in na njej uresničujejo glasovalno pravico le tisti delničarji, ki so kot imetniki vpisani v centralnem registru nematerializiranih vrednostnih papirjev konec štirinajstega dne pred zasedanjem skupščine.

Pričakovati je, da bo predlog novele skozi zakonodajni postopek doživel še nadaljnje spremembe, še posebej glede nejasnosti, ki jih odpira nova kategorija dejanskega delničarja, ki mu delnice pripadajo. Predlog zakona namreč ne vsebuje definicije dejanskega delničarja, niti ne pojasni, kaj pomeni, da delnice pripadajo delničarju. Nejasno je tudi, ali mora oseba, ki je vpisana kot imetnica delnic pri centralni depotni družbi, pa ni posrednik, ki bi profesionalno opravljal dejavnost hrambe delnic, za sporočanje podatkov družbi uporabiti enake standardizirane obrazce kot profesionalni posredniki. Le-ti so namreč predpisani z izvedbeno uredbo Komisije (EU) 2018/1212, ki pa se na ravni EU nanaša zgolj na profesionalne posrednike. Dodatna nejasnost je v predlog vnesena z definicijo pojma posrednik, ki se sklicuje na delnice, s katerimi se trguje na organiziranem trgu. Skladno z navedeno definicijo imajo posredniki dolžnost posredovanja podatkov le kadar gre za javne delniške družbe, medtem ko daje novela na splošni ravni pravico do poznavanja svojih delničarjev vsem delniškim družbam, ne samo javnim.

Arhiv