Nova pravila EU glede zelenega zavajanja (ti. greenwashing)

Avtorica: Špela Arsova

Dne 26. marca 2024 je v veljavo stopila nova Direktiva (EU) 2024/825 o krepitvi vloge potrošnikov za zeleni prehod[1] (»nova Direktiva«), katere namen je zagotoviti, da lahko potrošniki sprejemajo informirane odločitve o nakupu in tako prispevajo k bolj trajnostnim vzorcem potrošnje.

Ozaveščenost potrošnikov in družbe nasploh glede skrbi za varstvo okolja narašča, zato je odločitev potrošnika o nakupu določenega izdelka pogosto odvisna tudi od vpliva, ki ga ima izdelek na okolje in tudi družbo. Posledično proizvajalci in trgovci pri trženju proizvodov uporabljajo različne trditve in predstavitve glede trajnostnosti proizvodov, storitev ali poslovanja nasploh ter njihove prijaznosti do okolja in družbe. Da bi potrošniki z nakupi lahko dejansko prispevali k napredku pri zelenem prehodu, morajo biti tovrstne trditve s strani ponudnikov proizvodov jasne, ustrezne in zanesljive. S tem namenom nova Direktiva spreminja Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah[2] in Direktivo o pravicah potrošnikov[3].

Poleg neposrednega varstva potrošnikov pa je namen nove Direktive tudi nagraditi tista podjetja, ki so dejansko sposobna zagotoviti bolj trajnostne izdelke. Tem bo namreč dosledna skladnost s pravili nove Direktive prinesla konkurenčne prednosti.

Za katera podjetja je pomembna nova Direktiva?

Določila nove Direktive se nanašajo na poslovanje s potrošniki in večkrat uporabljajo izraza proizvajalec in trgovec. Vendar pravila nove Direktive veljajo tudi za druga podjetja, ki jih morda intuitivno ne bi šteli med naslovnike, kot so na primer ponudniki finančnih produktov. Prav tako se nova pravila nanašajo tudi na poslovne prakse ponudnikov storitev in ne le proizvodov. Vsaka država članica se pri implementaciji nove Direktive lahko poleg tega odloči, da bodo pravila veljala ne le v odnosu do potrošnikov (B2C) temveč tudi pri poslovanju z drugimi podjetji (B2B).

Nova pravila torej vključujejo širok krog podjetij, ki bodo morala zagotoviti, da je njihovo poslovanje skladno s temi predpisi. Kot primer navajamo nekaj trditev, ki so jih že obravnavali pristojni organi[4]:

• Označevanje kosov oblačil »izdelanih iz eko bombaža«, čeprav oblačilo le delno vsebuje eko bombaž.
• Oznaka izdelka »kompostabilen«, ki ne vsebuje dodatnih pojasnil glede možnosti kompostiranja celotnega ali le dela izdelka.
• Oznaka izdelka kot »okolju prijaznega« na pakiranju je lahko zavajajoča, če ne pojasni, na kaj se ta trditev nanaša – na vsebino ali na pakrianje.
• Pri navedbah glede izpustov CO2 je potrebno upoštevati celotno dobavno verigo in ne na primer le proizvodnjo brez prevoza.
• Pomivalni stroj s trditvijo »30% manjša poraba energije«, ki je resnična le v primeru uporabe varčnega programa pranja.
• Oznaka kave kot »trajnostne« ni dovolj natančna, saj potrošniku ne pove, na kaj se nanaša trditev o tajnostnosti – na tajnostne načine pridelave kave, pošteno plačilo delavcev ali boljše delovne pogoje za delavce.

Spremembe Direktive o nepoštenih poslovnih praksah

Spremembe Direktive o nepoštenih poslovnih praksah naslavljajo nepoštene poslovne prakse, ki zavajajo potrošnike in jim onemogočajo sprejemanje trajnostnih odločitev. To vključuje prakse, povezane z zgodnjo zastarelostjo blaga, zavajajočimi okoljskimi trditvami (zeleno zavajanje oziroma ti. »greenwashing«), zavajajočimi informacijami o družbenih značilnostih izdelkov ali poslovanja trgovcev ter nepreglednimi in neverodostojnimi znaki trajnostnosti.

Natančneje nova Direktiva razširja definicijo poslovnih praks, ki se v skladu z Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah v posameznih primerih lahko štejejo za zavajajoče, tako da ta sedaj vključuje tudi:

• možnost zavajanja potrošnikov glede okoljskih ali družbenih značilnosti, vidikov krožnosti, kot so trajnost, popravljivost ali zmožnost recikliranja določenega proizvoda;
• trditve v zvezi s prihodnjo okoljsko uspešnostjo, če so podane brez jasnih, objektivnih, javno dostopnih in preverljivih zavez in ciljev. Zaveze in cilji morajo biti določeni v podrobnem in realističnem izvedbenem načrtu, ki opredeljuje način njihovega izvajanja, vključno s potrebno strokovno in finančno podporo tovrstnih načrtov, ter ga mora redno preverjati neodvisni strokovnjak tretje osebe; in
• oglaševanje koristi, ki so nepomembne in niso neposredno povezane z nobeno od značilnosti posameznega izdelka ali poslovanja ter bi lahko zavajale potrošnike, da bi ti mislili, da so bolj koristni za potrošnike, okolje ali družbo kot drugi izdelki ali poslovanja trgovcev iste vrste.

Nova Direktiva v Direktivo o nepoštenih poslovnih praksah dodaja tudi zahteve po transparentnosti pri predstavitvah primerjav izdelkov glede okoljskih in družbenih značilnostih ali o vidikih krožnosti, kot so trajnost, popravljivost ali zmožnost recikliranja izdelkov.

Nenazadnje pa Nova direktiva v Prilogo 1 k Direktivi o nepoštenih poslovnih praksah dodaja 12 novih, poslovnih praks, ki veljajo za nepoštene v vseh okoliščinah:

1. Prikazovanje znaka trajnostnosti, ki ne temelji na shemi certificiranja ali ga ne določijo javni organi.
2. Splošne okoljske trditve, za katere trgovec ne more dokazati priznane odlične okoljske uspešnosti, pomembne za trditev.
3. Okoljske trditve o celotnem izdelku ali o celotnem poslovanju trgovca, kadar trditev zadeva le določen vidik izdelka ali določeno dejavnost poslovanja trgovca.
4. Trditev, ki temelji na izravnavi emisij toplogrednih plinov, da ima izdelek nevtralen, zmanjšan ali pozitiven vpliv na okolje v smislu emisij toplogrednih plinov.[5].
5. Predstavljanje zahteve, ki jih nalaga pravo za vse izdelke v zadevni kategoriji izdelkov na trgu EU, kot posebnost ponudbe trgovca.[6]
6. Prekrivanje informacij potrošniku o tem, da bo posodobitev programske opreme negativno vplivala na delovanje blaga z digitalnimi elementi ali na uporabo digitalnih vsebin ali digitalnih storitev.
7. Predstavljanje posodobitev programske opreme kot nujne, kadar zgolj izboljša funkcionalnost.
8. Tržna komunikacija v zvezi z blagom, ki vsebuje značilnost, uvedeno za omejitev njegove trajnosti, čeprav so informacije o značilnosti in njenih učinkih na trajnost blaga na voljo trgovcu.
9. Neresnične trditve, da ima blago v običajnih pogojih uporabe določeno trajnost z vidika trajanja uporabe ali intenzivnosti rabe.
10. Predstavljanje blaga kot takšnega, ki ga je mogoče popravljati, kadar to ne drži.
11. Napeljevanje potrošnika k zamenjavi ali obnovi potrošnega materiala blaga prej, kot bi to bilo potrebno iz tehničnih razlogov.
12. Prikrivanje informacije o poslabšanju funkcionalnosti blaga, če se uporabljajo potrošni material, rezervni deli ali dodatki, ki jih ni dobavil izvirni proizvajalec, ali lažno trditi, da bo prišlo do takega poslabšanja.

Spremembe Direktive o pravicah potrošnikov

Nova Direktiva v Direktivo o pravicah potrošnikov uvaja tržno garancijo trajnosti, ki ureja proizvajalčevo jamstvo, da v času trajanja garancije blago pri običajni uporabi ohrani svojo trajnost. Če bodo proizvajalci uporabljali takšno jamstvo, bodo morali trgovci potrošnike na takšno garancijo izrecno opozoriti in poudariti, da jo proizvajalec ponuja kot dodatno k zakonski garanciji o brezhibnem delovanju. Za označitev tržne garancije trajnosti bodo morali proizvajalci in trgovci uporabiti usklajeno oznako. Da se prepreči zmeda med potrošniki pri razlikovanju med zakonsko garancijo in tržno garancijo trajnosti, nova Direktiva za informiranje potrošnikov o zakonski garanciji predvideva usklajeno obvestilo. Obliko in vsebino oznake in obvestila določi Evropska Komisija.

Poleg usklajene oznake in obvestila pa nova Direktiva predvideva tudi:

• Navedbo časa, v katerem bodo za določen proizvod na voljo posodobitve programske opreme.
• Zagotovitev informacije o obstoju in pogojih poprodajnih storitev, vključno s storitvami popravila, kadar se take storitve zagotavljajo. Informacije je potrošniku potrebno zagotoviti pred izvedbo nakupa.
• Obvestilo potrošnikom o možnostih okolju prijazne dostave kupljenega blaga.

Direktiva o zelenih trditvah

Nova Direktiva je tesno povezana s predlogom Direktive o utemeljitvi in sporočanju izrecnih okoljskih trditev (Direktiva o zelenih trditvah), ki je še v postopku sprejemanja. Direktiva o zelenih trditvah bo predvidoma vsebovala še boj specifična pravila glede zelenih trditev in bo dopolnjevala pravila nove Direktive.

Kako se lahko podjetja že danes pripravijo na novo Direktivo?

Nova Direktiva je v veljavo stopila 26. marca 2024. Države članice morajo njene zahteve prenesti v nacionalne predpise najkasneje do 27. marca 2026, uporabljati pa jih morajo najkasneje od 27. septembra 2026. Ker bodo nova pravila imela daljnosežne posledice na poslovanje podjetij, je priporočljivo, da se podjetja že med tekom implementacijskega roka seznanijo z zahtevami nove Direktive in, če je to potrebno, ustrezno prilagodijo poslovne prakse. Pri preverjanju skladnosti naj se podjetja osredotočijo predvsem na okoljske trditve, oznake trajnostnosti, prakse, ki so povezane z zgodnjo zastarelostjo blaga, in informacije, ki jih potrošnikom podajo pred sklenitvijo posla oz. izvedbo nakupa. Nova Direktiva državam članica pušča kar nekaj svobode pri implementaciji novih pravil, zato svetujemo, naj podjetja pozorno spremljajo postopek implementacije v vseh državah EU, kjer poslujejo.

[1] Direktiva (EU) 2024/825 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 28. februarja 2024 o spremembi direktiv 2005/29/ES in 2011/83/EU v zvezi s krepitvijo vloge potrošnikov za zeleni prehod z boljšim varstvom pred nepoštenimi praksami in boljšim obveščanjem, dostopno tukaj.

[2] Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. maja 2005 o nepoštenih poslovnih praksah podjetij v razmerju do potrošnikov na notranjem trgu ter o spremembi Direktive Sveta 84/450/EGS, direktiv Evropskega parlamenta in Sveta 97/7/ES, 98/27/ES in 2002/65/ES ter Uredbe (ES) št. 2006/2004 Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o nepoštenih poslovnih praksah).

[3] Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta.

[4] Smernice o trajnostnih trditvah nizozemskega organa za konkurenco in trg (Autoriteit Consument & Markt), dostopno tukaj in Smernice o okoljskih trditvah angleškega organa za konkurenco in trge (Competition & Markets Authority), dostopno tukaj.

[5] Ta prepoved pa podjetjem ne preprečuje oglaševanja njihovih naložb v okoljske pobude, vključno s projekti dobropisov za ogljik, če te informacije zagotavljajo na ustrezen način.

[6] Ta prepoved pa preprečuje oglaševanja proizvodov EU, ki so podvrženi strožjim standardom kot proizvodi izven EU.