Zasebnost na delovnem mestu

Avtor: Primož Jamšek

Nedavno se je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi Up-1134/18 prvič srečalo s področjem zasebnosti na delovnem mestu. V danem primeru je delodajalec zaradi ponavljajočih se tatvin v nočni omarici enega izmed varovancev (starejše nepokretne osebe) s pomočjo detektiva namestil snemalno napravo in past z označenimi bankovci. Ukrepa sta se izkazala za učinkovita, saj je kamera posnela eno izmed medicinskih sester (»delavko«), ki je iz predala varovanca odtujila 20,00 EUR. Pridobljeni posnetek je skupaj z drugimi dokazi (zlasti prahom na roki delavke) v nadaljevanju tvoril podlago za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavki.

Ustavno sodišče je poudarilo, da delavka v danem primeru ni mogla utemeljeno pričakovati popolne zasebnosti (kot npr. v pisarni ali sanitarnih prostorih), saj se je varovanec zaradi svoje nepokretnosti ves čas nahajal v prostoru, v katerem se je izvajal prikriti nadzor. Kljub temu pa je po oceni Ustavnega sodišča že sama okoliščina, da je delavka v varovančevi sobi opravljala delovne naloge, narekovala zaključek, da je delavka lahko utemeljeno pričakovala vsaj določeno mero zasebnosti na delovnem mestu. Prikriti nadzor delodajalca je tako v konkretnem primeru pomenil poseg v zasebnost delavke.

V okviru presoje sorazmernosti se je Ustavno sodišče naslonilo na kriterije, ki so se v zvezi z zasebnostjo na delovnem mestu vzpostavili v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice, zlasti v zadevi Lopez Ribalda[1], kjer je delodajalec prav tako prikrito izvajal videonadzor nad delom zaposlenih (v tem primeru blagajnikov v trgovini).

Navkljub nespornemu zaključku, da je delodajalec v obravnavanem primeru izvajal videonadzor v nasprotju z določili ZVOP-1[2], pa je prikriti nadzor delodajalca po oceni Ustavnega sodišča prestal strog test sorazmernosti. Ustavno sodišče je izpostavilo, da je delodajalca pri izvajanju nadzora vodil ustavno dopusten cilj zaščite zasebnosti varovancev in njihovega premoženja ter s tem povezan namen odkritja storilca ponavljajočih se tatvin. Ob tem je Ustavno sodišče poudarilo, da so imeli delodajalec in zaposleni (vključno z delavko) v okoliščinah konkretnega primera posebno odgovornost do zaščite pravic varovancev, saj slednji zaradi svoje starosti niso bili sposobni učinkovito poskrbeti za varstvo lastnih pravic.

Namestitev skrite snemalne naprave in pasti za gotovino sta po presoji Ustavnega sodišča pomenila primeren, nujen in sorazmeren ukrep za zaščito interesov varovancev. V okviru strogega testa sorazmernosti je Ustavno sodišče (med drugim) kot pomembno izpostavilo, da je delodajalec storilca že predhodno poskušal (neuspešno) izslediti s pomočjo policije; da odkriti videonadzor ni imel enake možnosti za uspeh; da je bil prikriti nadzor prostorsko in časovno omejen na najmanjšo možno mero; da so bili pridobljeni posnetki namenjeni le disciplinski obravnavi storilca in za postopek pred sodiščem ter da ima slovenska zakonodaja na splošno urejene varovalke za preprečevanje zlorab v zvezi z nadzorom delodajalcev.

Čeprav je bila odločitev Ustavnega sodišča sprejeta soglasno, pa je iz pritrdilnih ločenih mnenj mogoče razbrati, da si sodniki niso povsem enotni glede njenih nosilnih razlogov. Tako na primer dr. Špelca Mežnar in dr. Rok Svetlič menita, da je Ustavno sodišče koncept zasebnosti na delovnem mestu zastavilo preširoko. V tem oziru bo tako zanimivo spremljati razvoj ustavo-sodne prakse, zlasti v kolikšni meri bo Ustavno sodišče dogmatična izhodišča iz predmetne odločbe apliciralo na druga področja zasebnosti na delovnem mestu (npr. v zvezi z nadzorom službene elektronske pošte, službenega telefona, službenega računalnika).

[1] Sodba ESČP v zadevi Lopez Ribalda in drugi proti Španiji, z dne 17. 10. 2019.

[2] Zakon o varstvu osebnih podatkov, Uradni list RS. Št. 94/07, skupaj s spremembami.