Podjetje po smrti družbenika: Kaj lahko družbenik stori, da se po njegovi smrti v kar največji meri upošteva njegova volja?

Avtorja: Petra Zvržina, Ažbe Tušar

Ta prispevek predstavlja nadaljevanje prvega dednopravnega prispevka o dedovanju in posledicah na upravljanje in poslovodenje v gospodarskih družbah v primeru smrti družbenika in direktorja.

V prejšnjem prispevku smo predstavili vidik uvedbe zakonitega dedovanja, če zapustnik ne stori ničesar. Sami pa se bolj nagibamo k temu, da zapustnik že za časa življenja izjavi svojo voljo glede prihodnosti družbe, četudi pravna teorija in sodna praksa glede tega zaenkrat še nista podali jasnih in konkretnih usmeritev.

Načeloma lahko vsakdo izjavi voljo, bodisi v obliki oporoke za primer smrti ali pa že za časa življenja v obliki drugih pravnih poslov.

Oporoko lahko napravi vsakdo, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let. Veljavna je, če je napravljena v obliki in ob pogojih, ki jih določa zakon. Najpogostejše oblike so lastnoročna oporoka, pisna oporoka pred pričami in notarska oporoka, vsaka od njih pa mora izpolnjevati določene pogoje. Poleg izjave, kdo in kaj naj deduje, lahko oporoka vsebuje tudi volila in bremena. To pomeni, da zapustnik/oporočitelj lahko določenim osebam nakloni določene stvari ali pravice iz zapuščine, ali naloži določenim osebam, da storijo kaj v korist drugih oseb (volilo). Tistemu, ki mu zapušča kakšno korist iz zapuščine, lahko zapustnik/oporočitelj naloži kakšno dolžnost (breme). Od vsakokratnega primera je seveda odvisno, kakšna je volja zapustnika/oporočitelja in kako to zapisati v obliki volila oziroma bremena (npr. končanje določenih poslov podjetja, ipd.).

Zapustnik pa lahko tudi že za časa življenja opravi določene posle, katerih posledice so daljnosežne in niso omejene na čas zapustnikovega življenja. Načeloma se za primer smrti in z učinkom po smrti zapustnika lahko da tudi pooblastilo, seveda z določenimi omejitvami in možnostjo preklica s strani dedičev.

Vprašanje pa je seveda, ali da pooblastila zapustnik kot družbenik ali direktor družbe. Da so takšna pooblastila v praksi potrebna, kaže že dejstvo, da ob smrti družbenika ali direktorja ne »umre« tudi »podjetje«, ampak to nadaljuje s svojim poslovanjem in nemalokrat za svoje dnevno poslovanje potrebuje družbenika, vsekakor pa poslovodjo, npr. direktorja.

Pooblaščenec je sicer lahko določen pogodbeno, lahko pa je tudi v oporoki zapisan kot izvršitelj oporoke (tj. oseba, ki jo zapustnik izrecno določi, da bo izvršila vse potrebno, da se v celoti izpolnijo določila oporoke). Ni odveč pripomniti, da postavljeni pooblaščenec in izvršitelj oporoke te dolžnosti ni dolžan prevzeti, zato je izbira prave osebe vsekakor pomembna. Izvršitelju oporoke lahko oporočitelj sicer določi kaj drugega, a je njegova primarna dolžnost ta, da skrbi za zapuščino, jo upravlja, skrbi za plačilo dolgov in volil, in nasploh skrbi za to, da se oporoka izvrši tako, kakor je želel zapustnik/oporočitelj.

V tuji pravni teoriji je izpostavljeno tudi, da bi lahko zapustnik kot družbenik tudi že za časa življenja, na primer v aktu o ustanovitvi oziroma družbeni pogodbi, zapisal določene t.i. »dednopravne klavzule«, ki bi urejale posledice v primeru smrti družbenika.

Ob vsem tem je treba upoštevati tudi, da s smrtjo nastane dediščinska skupnost, kar pomeni, da do delitve dediščine dediči upravljajo z zapuščino skupno, v kar po našem mnenju spadajo tudi pravice družbenika upravljati družbo. Dediči tako od smrti zapustnika dalje stopijo v njegov položaj  in imajo možnost, da voljo zapustnika do določene mere spremenijo. Če so soglasni, lahko do določene mere prevladajo nad voljo zapustnika, npr. z dednim dogovorom na zapuščinskem sodišču ali odpovedjo dediščini, ne upoštevaje morebitne oporoke. Te negotovosti usode svojega »podjetja« po smrti zapustnik tudi z opisanimi pravnimi posli ne more povsem odpraviti, a vendar lahko k temu pripomore, če svojo voljo – čeprav je družini oziroma dedičem znana – tudi ustrezno izjavi. Četudi trenutno morda veljavnost in izvršljivost tako izražene volje v sodni in pravni praksi še ni povsem ustaljena, je vsekakor bolje, da družbenik in direktor to svojo voljo izrazi. Nenazadnje s tem apelira ne samo na zapuščinsko sodišče, registrsko sodišče itd., ampak tudi na moralno dolžnost družine oziroma dedičev, da ti upoštevajo njegovo voljo glede prihodnosti družbe.