COVID-19: Vpliv epidemije na pogodbena razmerja

Avtorji: Nino Bostič Sluga, Matjaž Verbič, Blaž Ogorevc

V razvitem poslovnem svetu se samo po sebi razume, da je treba pogodbe spoštovati. V slovenskem pogodbenem pravu je to temeljno načelo uzakonjeno, saj Obligacijski zakonik na več mestih vpeljuje pravila, ki strankam nalagajo, da sprejete obveznosti izpolnijo tako, kot je bilo dogovorjeno ob sklenitvi pogodbe. Zakonik tako določa le nekaj izjem, zaradi katerih je mogoče enostransko preoblikovati sklenjene dogovore.

Seveda se v trenutnih razmerah takoj postavi vprašanje, ali razglasitev pandemije bolezni COVID-19 in sprejetje vseh spremljajočih omejitvenih ukrepov omogoča strankam, da se teh izjem poslužijo, zato v tem kratkem prispevku na kratko opisujemo te izjeme in pogoje zanje. Na tem mestu velja opozoriti, da je v posamezni situaciji treba preučiti vse okoliščine primera, prav tako pa ne gre zanemariti vseh omilitvenih ukrepov, ki jih sprejemata Vlada in Državni zbor, saj lahko le-ti spremenijo vaš pravni položaj.

Še preden se katere izmed spodnjih možnosti poslužite, svetujemo, da natančno analizirate že sklenjene pogodbe in morebitne splošne pogoje poslovanja – slednji namreč morda že vsebujejo določbe, ki omogočajo prilagoditev pogodbenega razmerja trenutnim kriznim razmeram. Nadalje je pomembno, da ravnate skrbno in, v kolikor je zaradi trenutnih razmer izpolnitev vaših pogodbenih obveznosti otežena ali (začasno ali trajno) onemogočena, o tem nemudoma obvestite nasprotno stranko in ji pojasnite okoliščine, ki vas ovirajo ali onemogočajo pri izpolnitvi vaših obveznosti.

Ne glede na to, ali nastopate na strani upnika ali dolžnika, svetujemo, da glede ureditve pogodbenega razmerja, naj gre za spremembo ali prekinitev, poskušate z nasprotno stranko doseči soglasje. Trenutne okoliščine so verjetno prizadele obe stranki pogodbe in sporazumna rešitev bo obema prihranila precej negotovosti v primeru sodnega spora in z njim povezanih stroškov.

Če ustreznih določb v pogodbah ni ali če soglasja s pogodbenim partnerjem ne morete doseči, in če se za presojo vaših pravnih razmerij ne uporablja pravo kakšne druge države, je treba preveriti, ali trenutne okoliščine, nastale kot posledica epidemije COVID-19, predstavljajo razlog za uveljavljanje pravic, ki jih pogodbenim strankam daje slovenska zakonodaja.

Ob navedenem je treba upoštevati še primere, kjer je (ali pa še bo) zakonodajalec neposredno z zakonom posegel v obstoječa pogodbena razmerja ali v veljavno zakonodajo. Tako morajo na primer upniki, ki so osebe javnega prava in stranke pogodb, katerih predmet so dobava blaga, izvajanje storitev ali izvedbe gradenj, upoštevati, da je Zakon o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP) določil, da se za čas trajanja epidemije podaljšajo pogodbeno dogovorjeni roki, določbe o pogodbenih kaznih pa se ne uporabljajo.

Na spodnje pravne možnosti se boste sklicevali predvsem dolžniki, ki zaradi trenutnih okoliščin ne morete pravilno ali pravočasno izpolniti svojih pogodbenih obveznosti in bi radi uveljavljali spremembo pogodbenega razmerja, vendar morate biti z njimi seznanjeni tudi upniki, da boste takšne zahteve lahko preučili. Pri tem je bistveno, da navedeno velja za pogodbe, sklenjene pred nastankom spremenjenih okoliščin (v Sloveniji je bila epidemija razglašena 12. 3. 2020), sicer se dolžniki nanje najbrž ne boste mogli sklicevati. Prav tako se nanje ne boste  mogli sklicevati dolžniki, katerih pogodbena obveznost je zapadla pred nastopom spremenjenih okoliščin.

1. Višja sila (Vis Major)

V zadnjem času najpogosteje slišani izraz v zvezi z nezmožnostjo izpolnitve pogodbe je višja sila. Uvodoma velja poudariti, da zaradi nastopa dogodka višje sile stranka ne more enostransko spremeniti pogodbe ali od nje odstopiti, vendar pa takšna stranka ne bo odškodninsko odgovorna drugi stranki zaradi neizpolnitve oz. izpolnitve z zamudo.

Na višjo silo se tako sklicuje le stranka, ki ne more izpolniti svojih obveznosti iz razlogov, na katere ni mogla vplivati, jih ni mogla odvrniti in ne izvirajo iz njene sfere, hkrati pa gre za nepričakovan in nenaden (naravni) dogodek. Naravne nesreče, med katere sodi tudi epidemija COVID-19, so (lahko) primer višje sile.

Tudi za sklicevanje na višjo silo velja dolžnost obveščanja nasprotne stranke, bistveno pa je, da je bila pogodba sklenjena pred razglasitvijo epidemije oziroma pandemije. V konkretnem stanju epidemije se torej stranke različnih pogodb (npr. prodajne, distribucijske, podjemne, itd.), ki so v zamudi s svojo izpolnitvijo, lahko upravičeno sklicujejo na višjo silo. Na višjo silo se lahko sklicujejo tudi stranke najemnih razmerij, ni pa dorečeno, ali obstoječa zakonodaja daje najemniku, ki zaradi epidemije stvari (poslovnega prostora) ne more uporabljati oziroma jo uporablja v omejenem obsegu, pravico do znižanja najemnine.

Ko stranka, ki uveljavlja višjo silo, to sporoči nasprotni stranki, je začasno oproščena obveznosti svoje izpolnitve (prekinitev oziroma omejitev izvajanja obveznosti), vendar pa njena obveznost zaradi tega ne ugasne. Če bodo trenutne okoliščine, ki pomenijo višjo silo, trajale dlje od pogodbeno predvidenega obdobja, pa se prekinitev lahko spremeni v pravico odpovedati pogodbo na podlagi katerega izmed spodaj naštetih institutov.

2. Naknadna nemožnost izpolnitve pogodbe

O naknadni nemožnosti izpolnitve obveznosti govorimo, kadar je izpolnitev, ki je bila ob sklenitvi pogodbe mogoča, postala nemogoča kasneje. Pri vzajemnih pogodbah nemožnost izpolnitve ene stranke iz razlogov, za katere ni odgovorna nobena pogodbena stranka, povzroči prenehanje obveznosti tudi druge stranke. V primeru, da je katera od strank svojo obveznost že (delno) izpolnila, lahko izpolnjeno zahteva nazaj. Zakon ureja tudi delno nezmožnost izpolnitve, za katero veljajo nekoliko drugačne pravne posledice.

Pri tem je potrebno poudariti, da mora biti obveznost, glede katere je nastopila naknadna nemožnost izpolnitve, objektivna, tj. takšna, da v danih razmerah nihče ne bi mogel izpolniti te obveznosti. Nemožnost izpolnitve mora biti praviloma tudi trajna. Glede na to, da so trenutne okoliščine, ki so posledica epidemije COVID-19, verjetno začasne narave, se dolžnik praviloma ne bo mogel sklicevati na (trajno) nemožnost izpolnitve in s tem zahtevati prenehanje pogodbenih obveznosti. Lahko pa se bo razbremenil odškodninske odgovornosti za zamudo za čas trenutnih okoliščin, če le-te predstavljajo višjo silo, kot je to navedeno zgoraj.

3. Prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve

Pogodbe se lahko načeloma razvežejo le soglasno. Kljub temu pa slovenska zakonodaja pogodbenim strankam daje možnost, da prenehanje pogodbe dosežejo enostransko (t.i. razdor pogodbe zaradi kršitev obveznosti oziroma neizpolnitve). Zgolj dolžnikova neizpolnitev ob zapadlosti pa upniku še ne omogoča razdora pogodbe – dolžniku mora namreč dati na voljo še primeren naknadni rok za izpolnitev. V okviru postavitve primernega dodatnega roka za izpolnitev pa bo upnik (npr. naročnik gradnje) moral upoštevati trenutno epidemijo, sploh če so prav konkretne okoliščine v zvezi z njo razlog za zamudo na strani dolžnika (npr. izvajalca). Izjema so pogodbe, pri katerih je čas izpolnitve bistvena sestavina pogodbe, dolžnik pa svoje obveznosti v tem roku ni izpolnil. Te so razvezane po samem zakonu, upnik pa jih lahko ohrani v veljavi, če o tem nemudoma obvesti dolžnika in mu dopusti primeren dodaten rok za izpolnitev.

Vsak odstop od pogodbe mora upnik nemudoma sporočiti dolžniku. Posledica odstopa od pogodbe (razdora) zaradi kršitve ali razveze na podlagi zakona je, da ugasnejo izpolnitveni zahtevki iz pogodbe, dolžnik pa lahko odgovarja za škodo. Strankama ni več treba izpolniti pogodbenih obveznosti in tudi ne več sprejeti izpolnitve od nasprotne stranke.

4. Spremenjene okoliščine (doktrina rebus sic stantibus)

Spremembo pogodbenih razmerij zaradi nepredvidenih dogodkov omogoča tudi institut spremenjenih okoliščin. Zaradi spremenjenih okoliščin lahko namreč postanejo obveznosti strank tako otežene, da bi strogo vztrajanje pri zgoraj omenjenem načelu pacta sunt servanda lahko postalo nepravično. Za uspešno sklicevanje na institut spremenjenih okoliščin morajo biti izpolnjene določene zakonske predpostavke. Izpolnitev pogodbe mora biti npr. otežena ali pa mora priti do nastopa okoliščin, zaradi katerega se ne da doseči namena pogodbe (t.i. izjalovitev).

Na spremenjene okoliščine se ne more sklicevati stranka, ki bi ob sklenitvi pogodbe lahko predvidela takšne okoliščine in storiti mora vse, kar je v njeni moči, da se neugodnim okoliščinam izgone. Če do njih vseeno pride, pa mora storiti vse, da odkloni njihove posledice. Dolžnik mora tako dokazati, da je storil vse, da bi se škodljivim okoliščinam izognil (npr. prilagodil razmeram, če to ne bi zahtevalo nesorazmernih dodatnih stroškov) in da je storil vse, da bi odklonil negativne posledice takih okoliščin (npr. drugače organiziral delo svojih zaposlenih, sklenil dodatne dogovore z dobavitelji, ipd.). O nastanku škodljivih okoliščin mora dolžnik nemudoma obvestiti upnika. Spremenjene okoliščine morajo biti praviloma trajne. Kljub temu pa menimo, da uporaba doktrine spremenjenih okoliščin zaradi razsežnosti trenutnih izrednih razmer, kakršnim smo priča zaradi epidemije, ni povsem izključena.

V primeru izpolnjenih predpostavk lahko dolžnik zahteva razvezo pogodbe, ne more pa zahtevati (enostransko uveljaviti) njene spremembe. Svojo zahtevo na razvezo pogodbe mora podati po sodni poti, vložiti mora tožbo. Sodišče v primeru razveze dolžniku naloži, da upniku povrne pravičen del škode, ki mu je nastala zaradi razveze.

Upnik na spremembo pogodbe ni dolžan pristati, vendar pa s svojo nepripravljenostjo na pogajanja tvega prekinitev pogodbenega razmerja. Slednje v primeru trajnih pogodbenih razmerji najverjetneje ni v njegovem interesu.

Upoštevaje navedeno se vsekakor zdi najbolj smotrno, da stranki poskušata doseči soglasje in pogodbo zaradi spremenjenih okoliščin prilagoditi ter s tem porazdeliti breme posledic epidemije COVID-19 na obe stranki. Podobno bo namreč v primeru tožbe, če bosta seveda stranki želeli ohraniti pogodbo v veljavi, odločilo sodišče – pogodba se ne razveže, če druga stranka ponudi ali privoli, da se ustrezni pogodbeni pogoji pravično spremenijo.

5. Ugovor ogroženosti

Ugovor ogroženosti pride v poštev, če se premoženjske razmere pri eni stranki po sklenitvi pogodbe toliko poslabšajo, da je negotovo, ali bo izpolnila svojo obveznost, ali pa je to negotovo iz drugih resnih razlogov. Takrat lahko stranka, ki bi morala prva izpolniti svojo obveznost, odloži izpolnitev svoje obveznosti, dokler druga stranka ne izpolni svoje obveznosti ali ne da zadostnega zavarovanja. Menimo, da razglasitev izrednih razmer zaradi epidemije COVID-19 spada med omenjene resne razloge. Prav tako pa lahko ima epidemija posledice za premoženjske razmere pogodbene stranke, zaradi katerih lahko stranka pogodbe posledično uveljavlja ugovor ogroženosti. Stranka, ki ugovarja ogroženost, lahko od nasprotne stranke zahteva primerno zavarovanje. Če tega zavarovanja v primernem roku ne prejme, lahko odstopi od pogodbe.

6. Odpoved trajnih pogodbenih razmerij

Tudi pri pogodbenih razmerjih, ki nimajo določenega časa trajanja, morata stranki imeti možnost izhoda. Gre za pogodbena razmerja z nedoločenim rokom trajanja in v katerem stranki v pogodbi nista predvideli mehanizma njenega prenehanja. Pri uveljavljanju odpovedi morata stranki spoštovati zakonsko določene odpovedne roke. Zakon določa, da je tovrstna pogodbena razmerja mogoče odpovedati »ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času«, vendar bo odgovor, ali trenutna kriza predstavlja »neprimeren čas« za odpoved, dala šele sodna praksa.

Sklepno

Če je izpolnjevanje vaših pogodbenih obveznosti oteženo ali onemogočeno, o tem nemudoma obvestite nasprotno stranko ter ji pojasnite nastalo situacijo. Pri tem se lahko ustrezno sklicujete na določbe pogodbe oziroma na zgoraj navede zakonske razloge, če pravna analiza pokaže, da so za kakšnega izmed njih podani pogoji.

Če ste prejeli obvestilo nasprotne stranke, da svojih pogodbenih obveznosti ne more izpolniti, ga ne ignorirajte. Analizirajte njene trditve in poskušajte doseči ustrezen, pravno podkrepljen dogovor.

Na glede na vse navedene možnosti ocenjujemo, da trenutne razmere v slovenski zakonodaji vendarle niso povsem ustrezno predvidene, drznemo pa si trditi tudi, da ni prav veliko pogodb, ki bi povsem natančno urejale nastalo situacijo. Odpirajo se mnoga vprašanja, na katera niti zakonodaja niti sodna praksa ne dajeta jasnega odgovora, zato je za obe stranki še toliko bolj pomembna natančna analiza konkretnega primera, ki bo privedla do optimalne izbire zakonskih možnosti za spremembo pogodbenega razmerja in ustreznega pristopa k rešitvi morebitnega spora.